Z diagnozo revmatoidni artritis sem se prvič soočila pri svojih 32 letih. Do takrat sem bila vedno aktivna – hodila v hribe, tekla, plesala – zato je bil občutek jutranje okorelosti in bolečin v prstih sprva nekaj, kar sem pripisovala utrujenosti ali slabemu dnevu. A ko so se simptomi začeli ponavljati in se širili še na zapestja in kolena, sem vedela, da nekaj ni v redu.

Po nekaj mesecih iskanja vzroka, preiskav in napotitev k specialistom je prišel trenutek, ko mi je revmatolog izgovoril besede, ki sem jih takoj razumela, a jih hkrati nisem želela sprejeti: revmatoidni artritis. Avtoimunska bolezen, ki bo verjetno postala del mojega vsakdana.
Sprva me je bilo strah. Kaj to pomeni za mojo prihodnost? Bom lahko še hodila v hribe? Bodo dnevi brez bolečin sploh še obstajali? A z dobro terapijo, prilagojenim življenjskim slogom in veliko podpore sem počasi našla nov ritem.
Danes se učim poslušati svoje telo. Dnevi niso vedno enaki. Včasih je jutro težko, sklepi zategnjeni, gibanje počasnejše. A vem, kaj pomaga: redno razgibavanje, zdrava prehrana, čim manj stresa in topli obkladki. Največ pa pomeni razumevanje okolice, ko ti nekdo brez vprašanj pridrži težjo stvar ali ti pusti, da greš malo počasneje.
Revmatoidni artritis mi je vzel nekaj brezskrbnosti, a mi je dal tudi zavedanje, kako pomembno je biti prijazen do sebe. Naučil me je potrpežljivosti, hvaležnosti za dneve brez bolečin in predvsem, da tudi z diagnozo lahko živiš polno in lepo življenje.
Zelo mi pomaga tudi stik z drugimi, ki imajo revmatoidni artritis, prek forumov, skupin in klepetov sem ugotovila, da nisem sama in da nas veliko deli podobne izkušnje, strahove in rešitve. Včasih samo to, da nekdo reče ‘tudi jaz imam take dneve,’ pomeni ogromno. Naučila sem se, da si lahko vztrajen in močan, tudi če imaš omejitve. Bistveno je, da se ne predaš, da se gibaš, iščeš ravnotežje in ne izgubiš volje.