Ko sva se z možem vselila v novo stanovanje, so bile stene dolgo prazne. Nisva želela klasičnih slik iz trgovine, hkrati pa nisva vedela, kaj bi zares izrazilo naju. Potem sem nekega dne našla staro fotografijo z najinega prvega potovanja. Črno-bela fotografija, rahlo zrnata, a polna spominov. In rodila se je ideja: tisk na platno.
Na začetku sem bila skeptična, ali bo fotografija dovolj kakovostna, ali bodo barve prave, ali bo končni izdelek videti ceneno. A izkušnja je bila povsem nasprotna. Poslala sem datoteko, izbrala velikost in rob in že v nekaj dneh je prispelo platno, napeto na lesen okvir. Ko sem ga obesila nad kavč, je dnevna soba naenkrat dobila toplino in zgodbo.
Tisk na platno je zame postal več kot le dekoracija, je način, kako oživim trenutke, ki bi sicer ostali pozabljeni v računalniški mapi. Zdaj imava še tri druga platna, poročni trenutek, objem s hčerko in razgled z najljubšega hriba. In vsakič, ko pogledam nanje, se spomnim, zakaj so tam.

Tisk na platno me je presenetil tudi po tehnični plati. Barve so bile žive, a ne pretirane, tekstura platna pa je dala fotografijam poseben občutek globine, kot da ne gledaš le slike, temveč trenutek, ki ga lahko skoraj začutiš. Poleg tega mi je bilo všeč, da ni potrebnega nobenega okvirjanja, stekla ali dodatnega dela. Platno preprosto obesiš, in že imaš galerijo doma.
Sčasoma sem idejo delila še z drugimi. Brat je svoji ženi za rojstni dan podaril tisk na platno s fotografijo njunega psa, prijateljica si je iz svojih potovanj naredila stensko kompozicijo, ki zdaj krasi hodnik. Vsakdo ima svojo zgodbo in prav zato je ta oblika tako posebna. Ni industrijska, ni množična. Je osebna.
Tudi cenovno je bolj dostopna, kot sem pričakovala. In predvsem obstojna. Tudi po letih obešanja in sončnih žarkih barve niso zbledele.
Danes, ko iščem darilo ali želim podoživeti določen spomin, se vedno spomnim na tisk na platno.